Blog AFTennis

Zakaj sta "skočila" Blaž in Grega

Najbrž bi moral že na začetku popraviti naslov, in sicer: »Zakaj sta skočila Grega Žemlja in Blaž Kavčič?« Res je, da sta ob v zadnjih dveh mesecih oba igralca »skočila« na ATP jakostni lestvic. Blaž predvsem zaradi uspešnega nastopa in uvrstitve v drugo kolo ATP turnirja v Portschachu. Grega pa zaradi uvrstitve v finale Challengerja v Recanatiju. Grega tako zaseda 266. mesto, Blaž 325. mesto na ATP j.l.

Ker so si po mojem skromnem mnenju razlogi za skok obeh igralcev, v določeni meri podobni, jih bom »obdelal« skupaj. Za lažjo razlago razlogov za skok, pa moram narediti kratek uvod. V športnem treniranju obstajata dva pristopa vodenja igralcev, lahko jih imenujemo avtoritativni (trdi, »komandni«) in demokratični (mehki, kooperativni) pristop. Vsak uspešen trener uporablja oba pristopa, vsakokor pa eden od pristopov pri vodenju igralca ali igralke prevladuje.

Pri avtoritativnem pristopu večino odločitev sprejema trener, strokovna ekipa, starši. Igralec je le izvajalec načrtov, programov, idej... Tak način vodi v pasivnost igralca, na razvija samostojnosti, ne dviguje ravni samozaupanja, skratka ne razvija zadosti igralca kot osebnosti.

Pri kooperativnem pristopu je igralec del ekipe, sodeluje pri pripravi programa, načrta tekmovanja. Trener ga vodi tako, da aktivno sodeluje pri treningu. Tak način razvija samostojnost igralca, dviga samozaupanje, razvija sposobnost reševanja problemov in sprejemanja odločitev, skratka ne razvija samo veščine, ampak igralca kot osebnost.

Najbrž se že sprašujete, kakšno zvezo, pa ima vodenje igralca, z uspehom obeh naših igralcev. Za odgovor na to vprašanje, moramo najprej nekoliko nazaj v zgodovino.

Pa si najprej pobliže oglejmo primer Grega Žemlje. Decembra 2006 sem objavil kolumno z naslovom: Individualni projekt od katerega je odvisen slovenski tenis. V tej kolumni sem zapisal, zakaj je ta projekt, po mojem mnenju, zelo pomemben za naš tenis. Citiram: „Zato, ker so vpleteni tisti, ki so kompetentni in imajo vse potrebno, da bo konec te zgodbe srečen. Igralec ima potencial, dokaj visoko uvrstitev na ATP j.l., motiv, da pride čim višje v svetovnem tenisu. Trener ima izkušnje in znanje, profesionalen pristop ter motiv, da doseže še nedosežene cilje. Imajo klub, bolje teniški center, ki ima dobre pogoje, denar za tekmovanja in vpliv na teniško politiko pri nas. Če ne bo uspelo njim, potem bo to kaj slabo sporočilo in popotnica tudi za ostale igralce in igralke, ki poskušajo po enaki poti.”

Kot vemo, v času izvedbe tega individualnega projekta GŽ, ta ni dal pričakovanih rezultatov. Sodelovanje Blaža Trupaj, Grege Žemlje in TK Triglav se je končalo. Grega je ostal na hladnem, bil sparing drugim igralcem, v glavnem, bil je (in je še) prepuščen samemu sebi.

In če dogajanje osvetlimo z vidika pristopa vodenja, lahko hitro ugotovimo, da takrat ko je imel Grega vse pogoje za uspeh: trenerja, denar, klub... in je bil v središču pozornosti, mu zaradi načina vodenja, ni bilo treba sprejemati odločitev, odgovornosti in aktivno sodelovati pri svojem razvoju. Pri avtoritativnem vodenju ne mislim samo na trenerja, pač pa na vse ostale osebe, ki so bile vključene v njegov razvoj. Pri vsej stvari je najbrž imel veliko vlogo tudi pritisk za doseganje določenih ciljev – pod 250, pod 200, ki pa so mu jih v veliki meri diktirali drugi in niso bili izraz njegovih ciljev, motivov in želja.

Predhodno postavljenim ciljem se je približal sedaj. Pred tem pa je bil (nezavedno) že zelo blizu konca svoje „profi” teniške kariere. Predvsem zaradi določenih aktivnosti na področju „verjetnostnega računa” in napovedovanja prihodnosti. Sedaj ko je prepuščen samemu sebi, ko v bistvu nima vodje, ko je mora za večino stvari poskrbeti sam, sam si dela urnik, določa program in plan turnirjev in sam postavlja cilje. Sam je odgovoren za vse poraze in zmage.

Trenutni rezultat in stanje na j.l. pa še zdaleč nista garancija, da se bodo takšni rezultati nadaljevali. Če se Grega zaveda, da so posledica njegovega dela, odločitev in zrelosti, potem je možnosti veliko, sicer pa se bojim, da je bil to le trenutni navdih.

In sedaj še k „skoku” Blaža Kavčiča. Blaž je imel v svoji dosedanji teniški karieri tri trenerje. Glede na to, da vse tri dobro poznam, lahko zapišem, da je bil njegov način vodenja ustrezen, navkljub temu, da rezultati od osvojenega evropskega mastersa do 14 let, niso šli vedno navzgor. Njegovo vodenje je potekalo od bolj avtoritativnega do bolj demokratičnega. Zopet tu ne mislim le na trenerje, saj ima pri vodenju veliko in pomembno vlogo tudi družina. V družini se pogosto mešata moški in ženski princip vodenja. Moški je bolj pragmatičen, praktičen in odprt, ženski pa je zelo čustven, kontroliran in zaprt. Ženski princip je primeren takrat, ko so igralci mlajši, moški takrat ko igralci odraščajo. Pri nas je pogosto ravno obratno, ali pa se zgodi, da je oče samo navidezno glavni, v resnici pa mama stvari vodi iz ozadja.

Prepričan sem, da je Blažev “skok” posledica njegove uspešne naveze z Rokom Ferjanom, za katerega vem, da mu jasno kaj pomeni demokratičen način vodenja in “mehak” nadzor igralca. To pomeni, da je trener vedno tu nekje, ve in čuti kaj dela, kako diha, kaj misli igralec, vendar v to dogajanje posega na način, ki od igralca zahteva veliko mero samostojnosti, zrelosti in prilagajanja... Trener na pot igralca postavlja določene ovire in težave, ki ga preizkuša, ga včasih namenoma zavajane, daje nepopolne informacije, ne daje končnih rešitev ter zato od igralca zahteva, da jih sprejema sam. Skratka igra vlogo “Čarovnikovega vajenca”. To pa pomeni učitelja z veliko začetnico.

Blaževi rezultati so tudi posledica zavedanje trenerja, da je edina prava pot ta, da “profi” igralca vodi do točke, ko ga ta ne potrebuje več. Blaževa pot, do točke ko bo popolnoma samostojen, je še dolga, pa vendar imamo v svetovnem tenisu za to številne primere, ko na desetine igralcev in igralk na turnirjih serije futures in challenger, nastopa brez trenerjev. Najboljši dokaz za to, da ko igralec ali igralka dozori, ne potrebuje stalno svojega trenerja, pa sta tudi obe številki ena, pri ženskah, že upokojena Justine Henin in pri moških Roger Federer.

Vendar tudi pri Blažu obstaja vsaj eno odprto vprašanje, v kolikor je trener tisti, ki v igralčev uspeh verjame bolj kot on sam, potem bo tudi pri Blažu pot preko challengerjev do ATP turnirjev še dolga. Kot sem že zapisal v eni od kolumen, sta pri uspehu v športu, vera in zaupanje v svoje sposobnosti zelo pomembna.
Ali jo imajo naši igralci dovolj?

Naslednjič: Srbija = Tenis!