Blog AFTennis

Testiranja teniških igralcev – zakaj, kaj in kdo?

Nekako mi ne uspe ujeti pravega ritma pri pisanju kolumen. Po drugi strani pa moram včasih počakati na pravo vzpodbudo. Ta je prišla na tak način, da ti najprej nekoliko zamaje trenerske temelje, ko moraš na novo preveriti trenerske vrednote, osvežiti že zdavnaj osvojena znanja ter prevetriti pozitivne trenerske izkušnje. Na koncu tega procesa samospraševanja, pa lahko vsekakor ugotovim, da je tisto kar je nesporno ostane vsakemu trenerju, da ne odstopa od svojih načel ter metod, pristopov in načina dela. Pri tem pa mora vsekakor nadzorovati svoja čustva.

Za nadzor pa gre tudi pri testiranju teniških igralcev. In sicer nad učinki treniranja. Obstajajo različni načini kako lahko preverimo, ali smo kot trenerji delali kvalitetno, na ustreznih vsebinah, s pravim obsegom in zadosti visoko intenzivnostjo.

Tako se teorija uspešnosti športnikov ukvarja z ugotavljanjem tekmovalne (rezultat na tekmovanju, uvrstitev na jakostni lestvic...) in potencialne (rezultat v motoričnem, funcionalnem ali teniškem testu...) uspešnosti ter na koncu s primerjavo obeh. Na osnovi primerjave tekmovalne in potencialne uspešnosti, je možno dobiti informacije o dejanskem in predvidenem rezultatu športnika. S primerjavo obeh rezultatov, dejanskega in predvidenega, nastopi nova višja kategorija, ki ne le natančneje pojasnjuje oba dosežena rezultata, ampak pomaga odkrivati vzroke za (ne)uspešnost športnika.

Na osnovi teh informacij lahko trener, oz. strokovna ekipa stalno spremljata in prilagajata proces treniranja stanju treniranosti in tekmovalni uspešnosti. Pri tem lahko uporabljata različne postopke nadzora, kot so zdravniški pregled, testiranja, meritve, preiskave, sparing tekme... Testiranja izvajamo večkrat letno. Pogostost je odvisna od starosti, kakovosti, individualnih potreb igralcev in finančnih zmožnosti.

Meritve in preiskave lahko izvajamo na različnih področjih. Pri mlajših igralcih, tistih do 14. leta starosti najpogosteje uporabljamo motorične meritve, kjer merimo raven koordinacije, hitrosti, ravnotežja, agilnosti, moči, vzdržljivosti in preciznosti. Od leta 1992 se je tovrstnih meritve udeležilo blizu tisoč igralcev in igralk, med temi tudi vsi tisti, ki so zasedali najvišja mesta na ATP in WTA jakostni lestvici.

Stalnica skoraj vseh meritev so antropometrične. Z njimi lahko natančno spremljamo telesni razvoj igralca ter igralčevo skladnost s teoretičnim modelom teniškega igralca. V določenih primerih lahko tudi dokaj natančno napovemo tudi končno telesno višino igralca. Mimogrede naj omenim, da so na osnovi podatkov ATP in WTA igralcev-k izmerili, da je povprečna telesna višina pri stotih igralcih znaša 186,4 cm, pri igralkah pa 174,4 cm.

Za analizo tehnike uporabljamo kinematične meritve, ki omogočajo natančnen vpogled v teniško tehniko igralca. Na osnovi snemanj teniških udarcev lahko s pomočjo biomehanskega modela natančneje analiziramo tehniko ter na ta način trenerjem in igralcem svetujemo kam usmeriti tehnični trening.

Funkcionalni test na tekoči preprogi nam daje številne informacije o stanju igralca na vzdržljivostnem področju. Na ta način lahko ugotovimo ustreznost ravni pripravljenosti igralca, določimo aerobni in anaerobni prag ter tako optimalno načrtujemo trening na področju vzdržljivosti. Med pomembne podatke na tem področju sodi maksimalna poraba kisika med obremenitvijo (VO2max), ki pri vrhunskih igralcih znaša 63-67 ml/kg/min, pri igralkah pa 53-57 ml/kg/min.

Zadnje zelo pomembno področje meritev so fizikalne meritve. V našem primeru gre za meritve na tenziometrijski plošči, kjer merimo moč nog. Meritve moči so pomembne predvsem pri igralcih, ki so že v obdobju pubertete oziroma po njem. Takrat je namreč najoptimalnejše obdobje za pričetek razvoja moči, tudi treninga v fitnesu. Ker tole kolumno pišem na 15. svetovni konferenci teniških trenerjev v Paragvaju, sem o treningu moči poslušal odlično predavanje in praktično demonstracijo švicarskega kondicijskega trenerja Benija Linderja, ki je sicer asistent Pierra Paganinija (mimogrede kondicijskega trenerja Rogerja Federerja). Predstavil je model razvoja moči igralcev od 12. do 18. leta. Pri tem je zanimivo, da tudi Švicarji, med ostalimi meritvami, uporabljajo tudi podobno testno baterijo kot jo je razvil dr. Strojnik na naši fakulteti.

Naj na koncu zaključim z nekaj nasveti. Tudi pri nadzoru in treningu sta potrebna individualna obravnava in načrtovanje. Vsak igralec-ka ima svoje antropometrične značilnosti, motorične sposobnosti. Uporaba podatkov meritev omogoča individualno in ciljno usmerjeno treniranje. Potrebna je analiza rezultatov skozi več let ter analiza rezultatov večih področij (antropometrija, motorika, teniška igra...). Na ta način je trening bolj učinkovit, ekonomičen, prilagojen igralcu ter z manj možnostmi, da pride do poškodbe.

Vse opisane postopke in meritve opravljamo na Fakulteti za šport v Ljubljani. Za vse meritve smo izdelali tudi kriterije vrednotenja oziroma norme. Večino teh meritve lahko reprezentanti, ki so na spisku TZS, opravijo brezplačno.


Naslednjič: Kaj manjka slovenskim trenerjem?