Blog AFTennis

Teniško kolobarjenje

Moram priznati, da nisem ravno strokovnjak za kmetijstvo, pa vendar si bom drznil uporabiti termin iz kmetijske stroke. Kolobarjenje (laična definicija) pomeni, da na se na različnih delih obdelovalne površine vsako leto poseje druga rastlina. Ta ukrep preprečuje enostransko izčrpanje tal. Toliko o kmetijskem, sedaj pa k definiciji teniškega kolobarjenja.

Če je v kmetijstvu kolobarjenje zelo koristno, pa je teniško kolobarjenje, kaj nevaren pojav. Najhitreje bi ga lahko opisali s teniško potjo nekaterih naših zelo uspešnih mladih igralcev in igralk. Igralec prične igrati tenis, običajno pri 7 oz. 8 letih, v bližjem teniškem klubu. Uspešno se uči teniške tehnike in napreduje v vseh pogledih ter se udeležuje prvih tekmovanj. Pridejo prvi porazi, zmage, solze in veselje. Otrok, starši in trener. Vsi zgoraj našteti subjekti so zadovoljni, spoštljivi in prijazni. Potem pa kaj kmalu prično rasti ambicije, pojavijo se slaba volja in odnosi, prve kritike trenerjev, kluba, zveze in še kaj.

Pri 14 letih (starost je navedena zgolj kot primer) se stvari zaostrijo. Pade pomembna odločitev: Potrebno je zamenjati klub, trenerja (tudi zvezo bi, če bi se dalo)! Ker so ambicije in pričakovanja visoka je potreben ambiciozen, najbolje kar profesionalni in čim dražji program (stane mesečno daleč več kot povprečna plača v Sloveniji). Iščejo se sponzorji, šola se zapostavi, vse se podredi samo enemu cilju. Uspeti čim prej. Najbolje kar včeraj.

Po letu ali najkasneje v dveh se izkaže, da to le ni to, kar se je pričakovalo. Uspehi niso takšni kot se je pričakovalo, tudi trener ni zadosti dober za mlado teniško zvezdo, ATP/WTA točk ni od nikoder, denarja je vedno manj itd. Zopet pride, do sicer težke, ampak nujne odločitve: Potrebno je zamenjati klub, trenerja. In začeti zopet z novim programom od začetka.

Opisani postopek so nekateri naši igralci in igralke (oz. njihovi teniško nadvse izobraženi in razgledani starši) ponovili najmanj trikrat, nekateri pa tudi že petkrat.

Z vidika sedanjih dobrih rezultatov bi bila to formula za uspeh v tenisu. Pa vendar sem globoko prepričan, da bi bili z mirnejšim tempom dela, ti rezultati ravno takšni, če ne boljši. Prav gotovo pa z bistveno manj porabljenega denarja, slabe volje, družinskih in drugih prepirov...

Sedaj ko smo opisali kako poteka teniško kolobarjenje, pa nekaj nasvetov za tiste, ki si ne želijo: stresnih situacij, otroka s končano osnovno šolo, "teniškega invalida", porabiti vseh prihrankov družinskega proračuna že takoj na začetku in pd.

Nasvet št. 1: Uspeh v tenisu je v največji meri odvisen od igralca-ke, njegovih sposobnosti (motoričnih, funkcionalnih...) osebnostnih in drugih lastnosti, volje do dela, želje po uspehu in še in še. Trener in vsi ostali strokovnjaki lahko razvoj igralca le usmerjajo in mu pri tem pomagajo. Ne morejo pa ničesar narediti namesto igralca samega in spremeniti določenih dedno pogojenih sposobnosti!

Nasvet št. 2: Za uspeh je potrebno najmanj 12 do 15 letno trdo delo. Najboljše rezultate pa igralci dosegajo pri 23 letu, igralke 2 do 3 leta prej. Zaradi dolžine razvoja je potrebno energijo, denar, voljo ter ostalo razporediti dolgoročno.

Nasvet št. 3: Odločitev, da se bo igralec ali igralka profesionalno ukvarjala s tenisom, mora biti v prvi vrsti igralčeva. To pa pomeni, da do te odločitve ne more priti pri 15 ali 16 letih in da morajo za to odločitvijo stati določeni materialni, finančni in strokovni pogoji .

Za konec pa še dopolnilo k zadnjem nasvetu. Citiram: V vrhunskem športu je mnogo poklicanih, a malo izbranih (dr. Krešimir Petrovič).

Aleš Filipčič