Blog AFTennis

(Ne)preverjeno

Kaj najbolj ta teden razburja slovensko teniško javnost? Oddaja Preverjeno, ki je kot strela z jasnega udarila v nič sluteče teniške trenerje, igralce, starše in druge sopotnike ali spremljevalce slovenskega tenisa.

 

Kaj jih je najbolj razburilo? Najbrž izjava enega od staršev, ki naj bi na Hrvaškem, na oglas, da išče trenerja za bodočega wimbledonskega zmagovalca, dobil kar trideset vlog. V Sloveniji niti ene. Seveda se najprej vprašajmo, ali je bil v Sloveniji oglas sploh objavljen in kje. Kajti videl ga ni nihče. Drugič, kako naj teniški trener razume takšen oglas. Če bil 1. april potem bi bila to dobra šala, sicer pa neresne in mokre sanje še enega od teniških staršev, ki še ne pozna zakonitosti in poti razvoja mladega teniškega igralca. In tretjič, mogoče je šlo samo za dobro načrtovano promocijsko oddajo, kjer je eden ali nekaj staršev promoviralo svoje »bodoče« wimbledonske zmagovalce.

 

Sicer pa se je večji del oddaje, seveda zasebne televizije, vrtel okoli denarja. Saj gre za zasebno televizijo in denar je tam še toliko bolj pomemben. Pomembno pa je, da je oddaja čim bolj radikalna ter, da čim bolj razburi javnost. Povedali so, da naj bi bili stroški teniškega treninga dvanajstletnika najmanj 20.000 EUR letno, navedli so vse podrobnosti o zaslužkih naših igralcev in igralk ter seveda vse še začinili z nagradami največjih teniških zaslužkarjev.

 

Ampak na mestu je vprašanje, ali slovenski dvanajstletnik res potrebuje toliko denarja, da kakovostno trenira, odigra nekaj domačin in mednarodnih tekmovanj. Vsekakor ne! Predvsem ne v Sloveniji, kjer so cene teniških storitev, tako kot plače nižje za 50%, kot pa recimo v Nemčiji, Švici, Španiji ali Veliki Britaniji. Kakovosten teniški program, ki ga ponujajo naši teniški klubi znaša od 100 EUR na štajerskem koncu, pa do 300 EUR v Ljubljani. Če torej temu prištejemo še 10 domačih in 5 tujih tekmovanj ter ob predpostavki, da izbiramo namestitev v hotelih nižjega cenpvnega razreda, potem pridemo do skupnega zneska, ki znaša od 6 do 7 tisoč na leto. Priznajmo, še vedno gre za zelo velik znesek, ki pa za dve tretjini manjši od tistega omenjenefa v oddaji. Seveda naš program ne vsebuje osebnega trenerja in deset teniških treningov tedensko, pač pa kombinacijo teniških treningov v skupini in inpidualnih treningov s trenerjem. Seveda tega trenerja ni priporočil sam Goran Ivanišević. Možno pa je, da gre za trenerja, ki sto do stodvajset ur treninga na igrišču opravi za tisoč tristo evrov bruto na mesec. Pri tem pa obstaja tudi možnost, da je ta trener že imel državnega prvaka ali prvakinjo v eni od starostnih kategorij. Če bi si družina omislila takšen program, bi lahko prihranila veliko denarja. Ne bi ji bilo potrebno nastopiti v oddaji Preverjeno in tudi mama bi lahko še naprej prispevala svojo polovico plače v družinski proračun.

 

Pri razvoju mladih teniških igralcev in igralk pa denar pogosto ni najbolj pomemben dejavnik uspeha in tudi ni glavna ovira na poti napredka. Največja omejitev so igralčevi teniški, kondicijski, psihološki, osebnosti, vrednostni in drugi potenciali, ki jih med drugim ni mogoče razviti čez noč. Zato je potreben dolgoročen razvoj, ki traja nekje od šestega pa do 23. leta, ko naj bi bil igralec, ki je te potenciale razvil, na višku svojih dosežkov. Torej gre za več kot 15 let načrtnega dela, kjer je potrebno v pravih trenutkih vleči prave poteze, igrati prava tekmovanja, razvijati prave sposobnosti… Pri tem je učinkovit teniški trikotnik (igralec, starši, trener) ključen za napredovanje. Če ob pravem času ne počneš pravih stvari, potem ti tudi velik obseg treninga ne pomaga. Pri dolgoročnem razvoju obstaja še ena past, in sicer, da ukaz »copy paste« ne deluje. Vsaka zgodba je drugačna. Na vrh obstaja nešteto veliko poti!

 

Kaj pa predstavljeni igralci in igralke? Kaj je bilo skupno njim. Navkljub nekoliko provokativnim vprašanjem novinarke, so vsi zatrjevali, da radi igrajo tenis, da jim ni problem vstajati zgodaj, da imajo malo časa za šolo, prijatelje… Vsi so uspešni v šoli, imajo delovne navade, znajo upravljati s časom, so aktivni in motivirani. V oddaji so jih želeli prikazati kot male sužnje svojih staršev, ki vidijo le wimbledonsko ložo in zelence ter zato svoje otroke silijo v ekstremne napore.

 

Osebno me zanima, kaj bolj škoduje? To, da ima otrok sanje, želje uresničiti svoje cilje, razviti talent in trdo garati tudi po porazih in padcih... Ali pa ima otrok tako kot večina sovrstnikov vsaj za 30% prekomerno telesno težo, povišan sladkor in krvni tlak, najljubši prijatelj in igrača sta telefon in tablica, večino prostega časa presedi pred televizijo ali računalnikom, ni sposoben preteči dveh krogov na atletskem stadionu, … Kaj ni to še bolj ekstremno in predvsem škodljivo?

 

Oddaja (Ne)preverjeno je po mojem skromnem prepričanju ubrala že mnogokrat preverjeno pot. Našla je nekaj »mejnih« primerov, ki naj bi vlagali velike denarje v razvoj svojih otrok, ki naj bi cele dneve trenirali kot roboti, ki naj bi bili prikrajšani za mladost, izobrazbo, prijatelje... Vse to je tudi zelo slovensko. Najbolje je, takoj opozoriti na nekoga, ki želi nekaj več, želi izstopati iz povprečja, ki ima visoke, celo mednarodne cilje ter želi živeti svoje sanje. Izgleda kot, da so nam mediji ukradli še pravico, da sanjamo, da smo lahko boljši in uspešnejši.

 

Naslednjič: Trenerske kompetence