Blog AFTennis

Nekaj prispevkov k slovenski teniški blaznosti

k slovenski teniški blaznosti

Leta 1983 je bil predvajan film »Trije prispevki k slovenski blaznosti«, ki je v treh delih opozarjal na slovenceljsko naravo, ki nas hote ali nehote, posredno ali neposredno obkroža, ogroža in na koncu koncev določa. Samo slučajno je stric Emil, eden od scenaristov filma, v katerem nastopajo skoraj vsi slovenski filmski in gledališki igralci in igralke.

 

Naslov za tokratno kolumno sem priredil in jo poimenoval »Nekaj pripevkov k slovenski teniški blaznosti«. Razlog za kolumno, pa so zgodbe, pripovedi, dogodki, ki so se zgodili v letošnji teniški jeseni. Kot mlad trener sem vodil TK Olimpijo, kjer je bilo v tekmovalni pogon vključenih 65, na jakostni lestvici, uvrčenih igralcev in igralk, poleg tega pa smo imeli 200 učencev in učenk teniške šole. Po takratnih izkušnjah, so bile najbolj vroče teniške pomladi, posebej obdobje med majem in junijem. Takrat se je teniškim staršem pogosto »dogajalo«. Po zimskem obdobju, kjer je bilo turnirjev manj, so bili soočeni s tekmovalno realnostjo, ki ni bila v skladu s pričakovanji. Kot neizkušen glavni trener sem, namesto individualnih sestankov, organiziral skupinski sestanek v klubski sobi Zveze športnih društev Olimpija. Na sestanek je prišlo 50 staršev, nekaj se jih je opogumilo v klubskem bifeju, nekaj jih je bilo uspešnih privatnikov, nekateri so bili tudi visoki športni »jugo« funkcionarji, zdravniki in zobozdravniki, vsi pa so imeli dokaj jasen cilj – pokazati, dokazati, da je njihov otrok najboljši, nadarjen in da dosega bistveno slabše rezultate od tistih, ki bi jih moral. Spomladanska teniška vročica se izgubila v pravi poletni vročini in številnih turnirjih. Delo je nato normalno potekalo do naslednje pomladi. Torej od 1988 do danes se je teniška vročica premaknila iz pomladi v jesen. Lahko je vzrok tudi v globalnem segrevanju. Le kaj bi na to porekel Al Gore?

 

Torej, letošnja jesen je bogata s teniškimi »blaznostmi«. Pa jih naštejmo:

 

Prispevek 1: Zelo mlad teniški igralec je do sedaj treniral v klubu, v glavnem individualno. Tako teniško kot kondicijsko. Navkljub temu, da je imel primerno skupino, v skupini ni treniral. Klubski trener mu je poiskal sponzorja, ki je poravnal svoj del obveznosti, starši svojega dela niso poravnali. Sedaj zapušča klub, ker naj ne bi imeli posluha za njegove želje. Sedaj gredo v klub, kjer ni sistema. Kdo bi razumel takšno odločitev?

 

Prispevek 2: Še mlajša teniška igralka nastopa še na turnirjih 8-11. Biološko malo prehiteva v razvoju, je zelo uspešna, nadarjena in motivirana. V klub je prišla z jasno zahtevo, trenirati hoče dvakrat tedensko, ker ima vse ostale dneve zapolnjene z ostalimi akitvnostmi (violina, francoščina, go, tai-chi). Njen cilj je igrati tenis, študirati na Oxfordu ter pri dvaindvajsetih letih dobiti Nobelovo nagrado za fiziko. Kaj imajo takšni cilji s teniško kariero?

 

Prispevek 3: Igralec osvoji masters in ker nima podpisane pogodbe se noče slikati s čekom sponzorja. Sledijo urgence organizatorja, tzs in ostalih. Sledi zaključek, da članom ni potrebno podpisati famozne pogodbe s tzs. Sedaj je jasno, zakaj nihče ne nastopa za DC in FC. Ker nihče ni podpisal pogodbe. Epilog: tzs je prihranila 500 eur.

 

Prispevek 4: Zgodba je tipično slovenska. Večletno sodelovanje igralca in trenerja se je končalo. Trener je v igralca, s popustom pri programu, vložil enega golfa letno. Sedaj je deležen kritik, da nima pojma, da uničuje igralce, da ne vzgaja itd. Tudi v tem primeru starši niso poravnali niti svojih minimalnih obveznosti. Gre za uspešen obrambni mehanizem, ko si nekomu dolžan. Takrat najdeš sto razlogov, da obveznosti ni potrebno poravnati?

 

Prispevek 5: Ogled nekaj treningov naših najboljših igralk in igralcev lahko strnem v skupno značilnost = fun / zabava. Ko si takšne treninge ogledaš skupaj z mladimi igralci ali igralkami, pa jih potem težko prepričaš, da je potrebno na treningih biti zbran, osredotočen, visoko motiviran, resen in z jasnimi cilji. Vse skupaj gre v smer, bolj sproščeno je vzdušje = bolj si profi. Uro resnice je pokazal španski trener Alvaro Margets, ki je na trenerski konferenci dva naša igralca v pol ure pripeljal do roba svojih zmožnosti. Žal je vrhunski tenis, tudi vrhunski posel, z vsem kar spada zraven. Tudi z osemurnim trdim delavnikom. Opomba 24/7.

 

Prispevek 6: V Sloveniji je mini tenis prisoten od leta 1990. Mini tenis je hkrati tudi sinonim za metodiko razvoja tenisa skozi igro (ang. game based approach), ki je nasprotje učenja udarcev in udarjanja v koloni. Od leta 1996 je metoda del programov usposabljanja teniških trenerjev, in še vedno se dogaja, da nadarjeni otroci pri osmih, devetih letih znajo udarjati, ne znajo pa igrati. Kdo je kriv? Predvsem lastniki, predsedniki, direktorji klubov in teniških šol, ki še vedno poučujejo po metodi »lastne« kože – spuščanje žogice, udarjanje v koloni in trening iz košare. Do kdaj še? Opomba: zgodba iz jesenskega tečaja za trenerje tenisa D.

 

Prispevek 7: Na rtvslo je bil objavljen članek »Trije med 100: znanstvena fantastika, ki je nismo znali ceniti«. Članek zveni kot opravičilo in je zelo podoben PR člankom, ki jih objavljajo podjetja za produkte kot so »Glukozamin forte« ipd. V zapisu je navednih kar nekaj neresnic: 1) sezona nadarjenega teniškega igralca ne stane 20 tisoč evrov, 2) teniški center ne rešuje uspešnosti države, 3) da je tzs uspešna pri trženju, 4) da tzs vlaga v igralce in igralke, 5) da bi bila tzs v plusu, če bi igralci vrnili vložke, 6) da smo Slovenci neteniški narod. Drži pa, da tzs nima strategije.

 

Za jesensko teniško vročico zanesljivo ni krivo globalno segrevanje, pač pa preprosto dejstvo, da odsotnost pravil in jasnih kriterijev, vodi ljudi k neracionalnemu (beri blaznemu) obnašanju. Če si državni prvak, potem ti mora nekdo z argumenti pojasniti, zakaj nisi v državni reprezentanci. Moj prispevek k blaznosti pa je, da sem imena v prispevkih zakril in malo zamešal.

 

Če vse odločitve sprejema en človek, brez jasnih kriterijev, pravil in pojasnil ter zavez komurkoli, devet oseb pa temu dan za dnem prikimava, potem vse to vodi v blazne razmere, katerim smo priča danes. In kaj se sicer dogaja v teniški dolini Šentflorjanski? Nič posebnega, vsak skrbi za svoj vrtiček, okna so zaprta, vsi šepetajo, se vrtijo v krogu istih rešitev... Ali je to zmagovalna formula za uspeh in ponoven preboj slovenskega tenisa?