Blog AFTennis

Magični teniški trikotnik

Poznamo veliko število trikotnikov, vendar tu ne mislim na trikotnik kot lik, ki ga poznamo iz geometrije, pač na trikotnik, ki je pri razvoju teniškega igralca izjemnega pomena.
 
Gre za trikotnik, kjer imamo na vsakem vogalu nekoga, brez katerega pri razvoju teniškega igralca ne gre. Na prvem vogalu je igralec, na drugem trener in na tretjem starši oz. družina. To da, ima vsak od teh svoje posebno mesto je eno, drugo, da vsak od njih opravi tisto, kar je njegova odgovornost in tretje, da med njimi potekla ustrezna komunikacija.
 
Predno grem na razlago odgovornosti in načina komunikacije, pa zopet skok nazaj. Leta 1988 sem se prijavil na razpis za glavnega trenerja TK Olimpija Ljubljana. Takrat sem bil študent tretjega letnika na (takrat še) Fakulteti za telesno kulturo v Ljubljani. Prijavila sva se dva kandidata, po predstavitvi vizije in okvirnega programa, sem bil izbran na zelo odgovorno mesto. Takrat je bil klub slabo organiziran, trenerji so delali vsak zase, število odličnih igralcev je bilo veliko, nekateri so klubski program dopolnjevali z individulanimi urami pri znanem ljubljanskem trenerju in še bi lahko naštevali... Poleg tega so bile moje trenerske izkušnje omejene na kratkotrajno delo z mladimi v Kranju ter poletno trenersko delo s sestrama Klavora v Kanadi. Priznam, da sem bil predvsem na eno stvar slabo pripravljen, oziroma se je takrat sploh nisem zavedal. Gre seveda za komunikacijo s starši. 
 
Po prvem letu, ko smo že postavili sistem, uvedli kondicijski trening, ki je bil takrat pravgotovo novost v slovenskem tenisu, razširili dejavnost na teniško šolo in predtekmovalne skupine, začeli z rednimi trenerskimi sestanki ob četrtkih v piceriji Vija-Vaja, je kljub vsemu, splomladi prišlo do konflikta s starši igralcev in igralk. Pri tem sploh in nikoli ni bilo problematično delo na igrišču, pač pa tisto kar se dogaja izven njega. 
 
Ne vem zakaj se takšni konflikti najpogosteje dogajajo spomladi (maj), mogoče so temu krive tudi spremembe v naravi, pa vendar je stvar postala vroča. Razlogi za to so bili tako na eni kot drugi strani. Starši, ki so prej dokaj svobodno odločali, ali bodo trenirali v klubu ali pri individulnem trenerju, so bili postavljeni pred dejstvo, klubski program ali nič. Na drugi strani, pa sem kot glavni trener padel na prvem izpitu iz komunikacije s starši. Predvsem pri tem, ker nisem uspel najti načina kako uporabiti starše, da bodo del procesa razvoja in bodo v pomoč igralcem in tudi meni kot trenerju. Glede na to, da sem točno čez deset let, postal glavni trener TK Triglav iz Kranja, sem drugi izpit iz komunikacije s starši opravil bolje. Težave v komukaciji s strarši so bile, pa vendar obladljive in po drugi strani sem jih lažje prepoznal, se jim izognil in jih reševal. 
Sedaj pa naj predstvaim še svoj pogled glede odgovornosti. Naj začnem pri igralcu. 
 
Odgovornosti igralca-ke so:
  • upoštevati navodila trenerjev  
  • aktivno se vključiti v proces načrtovanja in izvedbe treniranja  
  • skrbeti za športen način življenja (prehrana, počitek...) 
  • izpolnjevati šolske in druge obveznosti  
  • izobraževati in razvijati se na vseh področjih, ki so pomembna za napredovanje v tenisu (pravila tenisa, spremljanje zgodb uspešnih igralcev-k in športnikov, spremljanje trendov v tenisu...).
 

Odgovornosti trenerja so:

  • pripraviti dolgoročne in kratkoročne načrte razvoja igralca-ke
  • načrtovati, organizirati, izvajati trenažne in druge aktivnosti (tekmovanja, potovanja...), ki igralca vodijo k napredku (teniški, kondicijski, psihološki, preventivni trening...)
  • spremljati in nadzorovati igralčev razvoj (tekmovanja, sparingi, meritve, testiranja..., analiza osebnostnih značilnosti) 
  • sodelovati in usklajevati delo drugih strokovnjakov
  • sodelovati in komunicirati s starši, učitelji...

 

Seveda so navedene le najpomebnejše odgovornosti, lahko bi jih bilo še veliko več. Pa vendar menim, da je stvar sedaj bistveno bolj jasna, kaj je naloga vsakega posameznika. Poleg odgovornosti pa je pomembna še komunikacija. Najprej tisto, kar je sicer očitno, pa vendar ni vedno praksa (mnogokrat slišim od trenerjev izjave: „Z njenim očetom, pa se sploh ne pogovarjam več” ali pa primer, ko starši probleme, ki jih imajo s trenerjem razčiščujejo z drugimi). Torej, najprej je pomembno, da vsi vpleteni med seboj sploh komunicirajo. To pa pomeni, da informacije potekajo od enega govorca do drugega in nazaj. Če vedno govori le eden, drugi pa posluša, to še ni komunikacija. Zato se moramo vsi zavedati (predvsem pa trenerji in starši), da včasih bolj kot govorjenje, pomaga predvsem poslušanje in sprejemanje sporočila drugega. S tem bo situacij, kjer starši govorijo mimo trenerja, ali trener mimo igralca bistveno manj.

 

Kaj pa je pri komunikaciji pomembno oz. kakšna naj bo:

  • odprta (vsak ima pravico in dolžnost, da pove svoje mnenje)
  • odkrita (tisto, kar nekdo misli, najprej pove in razčisti znotraj “magičnega” teniškega trikotnika)
  • jasna (vsak natančno in tudi argumentirano pove tisto kar misli). Tudi tu bi lahko dodal še marsikaj, pa vendar naj pred koncema poudarim še nekaj.

 

Obstajajta vsaj dve vrsti komunikacij: verbalna in neverbalna.

 

Kaj izrazimo z besedami je pomembno, pa vendar se običajno prava vsebina skriva v neverbalnem delu sporočila, ki pa se izraža z mimiko obraza, pogledom, intonacijo glasu, gestami, držo telesa... Zato, ne glede v kateri vlogi smo, poskušajmo oddati in ujeti tudi ta del skritega sporočila. Nihče od vpletenih v magičnem teniškem trikotniku, ne more sam narediti prav nič. Edina prava pot je sodelovanje.

 

Naslednjič: Načrtovanje tekmovanj in treningov.