Blog AFTennis

Kaj vse je pomembno pri razvoju mladega teniškega igralca?

Tole vprašanje je zelo zahtevno. Sicer, ne toliko po vsebini kot po obsegu. V kolumno spraviti vse tisto, kar je pomembno, je zahtevna naloga. Zato se že vnaprej opravičujem, če bom kaj izpustil, kar se komu zdi izredno pomembno. Sicer pa, namen kolumne ni, da bi podrobno predstavili možne poti razvoja (teh je toliko, kot je uspešnih teniških igralcev-k), ali pa iznajti formulo, kako postati wimbledonski zmagovalec. Vsaka pot se začne s sanjami. In dokler obstajajo sanje, toliko časa obstaja tudi možnost za napredovanje in uspeh. Seveda, ne govorimo o sanjah staršev, trenerjev, klubskih funkcionarjev, pač pa o sanjah igralcev in igralk. Vsi pravi jih imajo, in dokler jih imajo, so na pravi poti. V tenisu se nič ne zgodi čez noč. Vse se odvija počasi in dolgoročno. Tako je potrebno zasnovati tudi razvoj mladega teniškega igralca-ke. Za primer naj navedem, da teniške igralke dosežejo vrhunske rezultate med 20. in 24. letom, igralci pa med 22. in 26. letom. Vsak, ki želi nekaj preskočiti, se mu bo to v prihodnje maščevalo. Dejstvo pa je, da tisti nadarjeni določene stopnice (ravni tekmovanja) premagajo hitreje in pogosto tudi prej. Tako lahko ugotovimo, da sta tako Hingisova kot tudi Nadal, igrala na mladinskih ITF tekmovanjih. Vendar sta to počela manj časa kot drugi, in igrala le najpomembnejša tekmovanja.

 

Dejstvo je, da v tenisu, kot uspeh šteje, le uspeh v absolutni konkurenci. Rezultati, doseženi v mlajših kategorijah, so samo postaje na tej poti. Sicer, pa tudi tuji strokovnjaki pravijo, da za uspeh v tenisu potrebujemo:

  • TALENTA (osebo z izjemnimi potenciali)
  • DRUŽINO (predano športu in igralcu-ki)
  • POGOJE za trening (klub, center, trener idr.)
  • DENAR (finančni vložek družine, kluba, zveze, pokroviteljev...)
  • SREČO.

 

Poleg zgoraj naštetega pa moramo poznati tudi pravo POT (strategijo razvoja), kar z drugimi besedami pomeni, narediti pravi korak, ob pravem času. Konkretno to pomeni, veliko število pravih odločitev, kot so: kdaj začeti s tekmovanji v »velikem« tenisu, koliko trenirati v skupini, koliko individualno, kdaj pričeti s kondicijskim treningom, kdaj začeti s treningom moči, koliko mednarodnih turnirjev odigrati do 12 let, katera tekmovanja igrati do 14 let ali igrati ITF tekmovanja ali začeti kar s »profi« tekmovanji, trenirati doma ali oditi v tujino... Teh vprašanj je ogromno in vsak napačen odgovor ter nato napačna odločitev, nas lahko odpeljeta po drugi poti, tisti, ki ne vodi k vrhu. Če bi pregledali in analizirali poti najboljših, bi lahko ugotovili, da so vse nekoliko drugačne. Obstaja več poti, kako postati zmagovalec, pa vendar imajo nekateri skupne značilnosti. V prvo skupino sodijo takoimenovani “ČUDEŽNI” otroci, kot so Rafael Nadal, Martina Hingis, Andre Agassi, Boris Becker, Monika Seleš, Ana Kournikova idr. Za njih je (bilo) značilno, da so bili zelo zgodaj uspešni tudi v absolutni starostni kategoriji, bili so zrelejši od vrstnikov, in imeli so dobre pogoje za treniranje. V drugo skupino sodijo “NORMALNO” razviti: Roger Federer, Pete Sampras, Carlos Moya, Lindsay Devenport, Jana Novotna, Patrick Rafter in številni drugi. Za njih je značilno, da so dosegali solidne rezultate v mlajših kategorijah, dosegli hiter preboj v absolutno kategorijo, in imeli dobre pogoje za treniranje. V tretjo skupino pa sodijo “ZAMUDNIKI”, kot so James Blake, Jonas Bjorkman, Tim Henman. Ti igralci so bili neopazni v mlajših kategorijah, postopoma pa so rasli in se razvijali ter se prebili med najboljše po 20. letu. Pa vendar, analiza uspešnih poti drugih še ni dovolj. Potrebno je še kaj več. Med tisto, kar je najpomembnejše, bi osebno izpostavil okolje, predvsem družino. Starši vzgajajo otroka v smeri, ki mu v športu pomaga uspeti. Gre za vrednote, ki so pogosto pozabljene – odkritost in poštenost (do drugih, in predvsem samega sebe), nepopustljivost (tudi v najtežjih trenutkih), brezkompromisnost in odločenost (kot nasprotje, preračunljivosti, ki se je otroci pogosto naučijo doma), hrabrost, fair-play, sposobnost tveganja, volja do dela in želja po napredovanju, spoštovanje drugih (tekmeca, trenerja, sodnika, gledalca...), in še kaj bi se našlo na smetišču športnih vrednot. Če družina opravi svoje delo, pa moramo, mi trenerji, to izkoristiti ter nadgraditi. To pa pomeni, če želimo igralca naučiti točnosti, moramo biti sami točni, če ga želimo naučiti športnega obnašanja, se moramo sami obnašati športno, če želimo igralca spraviti na »limit«, moramo tudi sami na »mejo«... Za konec bi uporabil misel smučarskega trenerja – legende, Filipa Gartnerja, ki je dejal nekako takole: »Z vsakim kompromisom, ki ga športnik naredi na svoji poti proti cilju, se oddalji od vrha«. Zato za mnoge, kmalu vrh postane nedosegljiv.

 

Naslednjič: Individualni projekt, od katerega je odvisen slovenski tenis.