Blog AFTennis

Kaj se lahko teniški trener nauči od nogometnega

Da bo kolumna čim bolj avtentična jo pišem ob nogometnem igrišču. Ni se mi dalo peljati domov, pa sem spremljal Nejčev trening in pisal kolumno o tem, kaj se lahko teniški trenerji naučimo od nogometnih.

Predno pa začnem s tokratno tematiko, samo medklic. Na koncu zadnjega prispevka o integralnem treningu sem pozval tiste, ki berete kolumne, da v kolikor vas zanima kaj več o tem, lahko pošljete vprašanje. Ker se vas je javilo točno nič, mi da to misliti, da trenerji vse veste o takšnem pristopu ali pa da ne veste nič. Sam odgovor poznam, odgovorite si še vi.

Sedaj pa k nogometnim trenerjem in tistem, kaj se lahko teniški naučimo od njih. Prva stvar, ki prav gotovo izhaja iz narave ekipnega športa, je ekipni duh, ki so ga mladi nogometaši deležni na vsakem koraku. Jasno je, da nogometa ne moreš igrati sam, tudi če si Ronaldinho ali Cristiano Ronaldo, rabiš ob sebi še soigralce. Še bolj jasno je, da nogometa sam ne moreš igrati zelo dobro in zmagovati. Tudi za zmagovanje potrebuješ ekipo in soigralce. Veliko bolj kot driblingi in prodori posameznikov so učinkovite dvojne podaje in natančni predložki. Žoga pač potuje hitreje kot igralci tečejo

Zato je razvoj ekipnega duha in sodelovanje del vsakega nogometnega treninga. Pri tem razvoju sodeluje tako trener kot tudi igralci, ki takoj opozorijo vse tiste, ki preveč solirajo, ne podajajo in »mučijo« žogo. Pri tem so zelo učinkoviti, saj se celotna ekipa kaj hitro obrne proti takšnim solistom.

In kaj ima to veze s tenisom? Veliko. Tudi če želiš uspeti v tenisu, rabiš soigralca, sparing partnerja, tekmeca... In tega se zaveda premalo naših teniških trenerjev, igralcev, igralk, staršev... Zapirajo se v v klube, centre, individualne projekte... in ne sodelujejo z drugimi. Predvsem pa ne s tistimi, za katere ocenijo, da so slabši od njih, da niso perspektivni. Naj navedem konkreten primer iz kluba, kjer ob sobotah ni bilo organiziranih sparingov, zato so se starši organizirali sami. V soboto so se z drugim igralcem dogovorili za sparing. Teniški šef je že v ponedeljek ukrepal in starše ter igralca opozoril, da tako pač ne gre, da se lahko za sparinge dogovarja samo on. In s tem je bilo sparingov ob sobotah za nekaj časa konec. Takšnih zgodb bi lahko naštel še nekaj.

Tenis je individualni šport, pa vendar je močan ekipni duh enako pomemben kot pri nogometu. Tam, kjer je v klubu več dobrih igralcev in igralk, tam je doma zdrava tekmovalnost, sodelovanje, pomoč... Zato igralci in igralke odhajajo na trening v teniške centre, tam najdejo veliko dobrih igralcev, vsi dihajo tenis, obstaja močna motivacija za delo... Pri tem so pogosto tudi trenerji v drugem planu, saj velja, da uspešni igralci delajo uspešne igralce.

Druga stvar, kjer se lahko teniški trenerji nekaj naučimo, je urnik treningov. Mladi nogometaši trenirajo mnogo manj kot mladi teniški igralci. To je dejstvo. Pomembno dejstvo je, da urnik sestavljajo treningi in tudi takšne in drugačne tekme. Torej tekme so del trenažnega procesa, so del tedenskega urnika. Če ima ekipa 3 treninge na teden, potem ima zanesljivo vsaj še eno ali dve tekmi tedensko. In to je pomembno. Tekme imajo zelo različen status, pripravljalne, ligaške, pokalne... Vse pa imajo enak namen. V igro prenesti tisto, kar so trenirali.

Kako pa gre to pri tenisu? Tekem, kakršnihkoli je premalo. Mogoče jih imajo dovolj ali celo preveč, samo najmlajši, tisti, ki igrajo do 12 in do 14 let. Ti igrajo dovolj. Vsi ostali bistveno premalo. In pri tem se zopet lahko vrnemo na organizacijo sparing tekem. Koliko sparingov na teden si odigral(a) ta teden?

Naj končam s tistim, kar predvsem v našem tenisu ne obstaja, močno ali celo preveč, pa je prisotno v nogometu, tudi slovenskem. Gre za menjave trenerjev. Pravijo, da morajo imeti nogometni trenerji, kovčke ves čas pripravljene. S tem se v celoti strinjam. In to bi moralo veljati tudi za teniške trenerje. Predvsem takrat, ko rezultati trenerja (nogometnega ali teniškega) niso taki, kot so bili načrtovani. Če so v nogometu menjave trenerjev ob slabih uspehih nekaj normalnega, pa tega v slovenskem tenisu sploh ne poznamo. Imamo kar nekaj klubov, kjer se stanje, s tem mislim na število igralcev in igralk, zasedenost v teniški šoli, uspehe tekmovalcev, raven organiziranosti, zadovoljstvo igralcev-k in staršev, iz leta v leto poslabšuje. To se dogaja tudi v klubih, ki imajo zelo dobre pogoje za delo. In kaj se zgodi? Nič. Igralci in igralke odhajajo, trenerji ostajajo. To je pravgotovo slabo za slovenski tenis. Na potezi so lastniki klubov, predsedniki, člani upravnih odborov in tekmovalnih komisij. Predvsem pa ste na potezi uporabniki in plačniki teniških storitev. Igralci, igralki in starši. Za svoj denar morate zahtevati tudi dobro teniško storitev.

Naslednjič: Male skrivnosti velikih teniških šarlatanov