Blog AFTennis

Izvoz pameti ali adijo pamet

Dober dan se začne z dobrim zajtrkom, odličen s tekom. Ker sem še vedno v beloruskem času, sem lahko začel s tekom po parku Richmond Hill v Londonu že ob 6. uri. Jutro, po napornem ITF seminarju v Minsku in predavanju na LTA trenerski konferenci, je bilo primeren trenutek za preverjanje vtisov, idej, komentarjev, ki sem jih bil deležen po nastopu. Predavanje o dolgoročnem razvoju servisa sem začel, kot se Veliko Britanijo in tudi ves anglosaški svet spodobi, s šalo. Po vprašanju ali trenerji ločijo med Slovaško in Slovenijo, sem navedel tri pomembna dejstva o Sloveniji. Prvič, da nas je dva miljona in bi nas lahko naselili v eno okrožje Londona, da imamo nekaj deset kilometrov obale in zato poznamo vse ribe po imenih, ter nazadnje, da smo izvozno usmerjena država, ki izvaža avtomobilske dele, zdravila in tudi teniške igralce.

 

Seveda so trenerji razumeli šalo, saj so na otoku Aljaža Bedeneta že vzeli za svojega. Sledilo je nepričakovano vprašanje z njihove strani, ali nameravamo pred popolnim izstopom VB iz EU, izvoziti še kakšnega igralca ali igralko. 

 

Glede na dogajanje v Sloveniji, to ne bi bilo nič čudnega, saj visoko izobraženi, nadarjeni in motivirani kadri, v katere smo vložili veliko davkoplačevalskega denarja, zaradi boljših možnosti zapuščajo Slovenijo. Zakaj bi bilo v tenisu drugače? Da se to dogaja na ravni države, je odgovorna vlada, za “izvoz” teniškega igralca zveza. Gre pri tem samo za osamljen primer in osebno odločitev igralca, ali res lahko pride do ponovitve Bedenetovega primera?

 

Seveda sprememba državljanstva in nastopanje za drugo državo, v tenisu ni nič novega. Mnoge ruske igralke nastopajo za ZDA ali Francijo, Kanadčan Rusedski je postal Anglež in še bi lahko naštevali. Mogoče se nekateri še spomnite, da se je v času vzpona Novaka Djokovića pojavila novica, da razmišlja o nastopanju za Slovenijo. Po mojem mnenju je šlo za provokacijo, pa vendar je bil to tudi odziv družine na (ne)delovanje srbske teniške zveze.

 

Pri Bedentu gre za osebno odločitev, ki ima določene objektivne in subjektivne razloge. Na končno odločitev je v veliki meri vplivala tudi zveza in na drugi strani pogoji, ki jih lahko ponudi britanski trg in nenazadnje angleška teniška zveza (LTA). LTA je seveda, kar se tiče pogojev, zgodba zase.

 

Njihov nacionalni center, kjer imajo “Grand Slam” pogoje, to pomeni igrišča s trdo, peščeno in travnato podlago. Mimogrede na teh igriščih je na ITF turnirju včeraj nastopala tudi naša Kaja Juvan, Aljaž Bedene pa se je pripravljal za Wimbledon. Poleg tega so del NTC še pisarne in konferenčne sobe za 200 zaposlenih, fitnes, telovadnica, prostori za regenerecijo, dvorana s šestimi pokritimi igrišče, skratka vse kar potrebujejo igralci za razvoj.

 

Pa vendar razlog za preboj Velike Britanije v svetovni tenis (zmaga v DC in zmaga Andyja Murreya v Wimbledonu) ni samo v finančnem vložku in odličnih pogojih za delo. Temeljni razlog za preboj je najbolje pojasnil njihov kapetan ekipe za Davisov pokal Leon Smith, ki ima trenuten rezultat: 15 zmag in 2 poraza. Svojo predstavitev je začel s tremi izhodišči. Vsakdo (teniška zveza, klub, trener ali igralec) za uspeh potrebuje:

 

  1.      Cilj
  2.      (Samo) zaupanje
  3.      Ekipo.

 

Tako je pred nastopom vloga DC kapetana postavil cilj, da bo pripravil EKIPO za POT proti svetovni skupini. Torej je vsekakor šlo za dolgoročen in večleten proces in ne za cilj, ki ga bi bilo možno uresničiti v enem ali dveh letih. Nato je začel pri igralcih, trenerjih, sodelavcih, medijih ustvarjati miselnost, da je to možno. In nenazadnje, se je obdal z ekipo, ki je na isti misiji. Tukaj je bila v predstavitvi zelo nazorna slika tropa levov, ki se očitno odpravljajo na skupen lov.

 

V svoje ekipo je vključil različne strokovnjake: Kanadčana Louis Cayera, vrhunkega strokovnjaka za igro dvojic (dvakrat je predaval tudi na naših licenčnih seminarjih), ki je Jamija Murreya pripeljal do enega najboljših igralcev dvojic na svetu. Za vsako tekmo skupaj z norveškim ekspertom pripravijo precizno analizo posameznega tekmeca in naredijo podroben taktičen načrt. K sodelovanju je povabil strokovnjaka za prehrano, ki igralcem za vsak dan pripravijo natančen načrt prehranjevanja. Ker je Andy Murrey “hitre jeze” je skupaj s športnimi psihologi pripravil različne strategije kapetanovega odziva na specifične situacije, ki se dogajajo znotraj dvoboja. Igralce je Leon Smith spremljal na mnogih treningih in tekmovanjih ter analiziral njihove nastope, jih spoznaval, poskusil “začutiti”, pridobival njhovo zaupanje… To je na kratko vizija in način delovanja britanske zveze od leta 1994, ko so bili tako kot Slovenija v prvi evroafriški skupini DC.

 

Kako pa je z vizijo v slovenskem tenisu? Ali sploh obstaja? Ali je mogoče to razmišljanje ene osebe? Kakšna so izhodišča? Ali je bila narejena analiza stanja? Ali je za trenutno stanje v slovenskem tenisu res krivo delo prejšnjega strokovnega sveta in kapetanov koordinatorjev? Ali je pogodba med igralci in zvezo osrednji dokument, ki bo zagotovil nastopanje v ekipah DC in FC in tudi boljše rezultate? Seveda mi niti ne misel ne pride, da bi na tem mestu odgovarjal na tovrstna vprašanja. To je naloga drugih! Veliko raje na dogajanja v slovenskem tenisu gledam z varne distance, skrbim za uresničevanje lastnih ciljev (tako kot večina v slovenskem tenisu) in tematiko o zvezi obravnavam samo v rubriki “hec”.

 

Na žalost, ali pa za nekatere tudi na srečo, gre slovenski tenis svojo pot, mimo globalnih trendov razvoja tenisa, ki nedvomno obstajajo. Pri nas pa trenutno velja, da se na razvoj mladih teniških igralcev in igralk gleda kot na nepotreben in moteč del pri izvajanju marketinške in promocijske strategije, ki je aktualna le en teden v letu. Zakaj sploh potrebujemo zvezo? Poskusimo izvoziti kar TZS in videli bomo kakšne so razmere na trgu “pameti”.