Blog AFTennis

Individualni projekt, od katerega je odvisen slovenski tenis

Najava naslednje teniške kolumne je pri nekaterih vzpodbudila kar nekaj zanimanja. O katerem individualnem teniškem projektu pa bo pisal AF. O tistem, pri katerem je sam udeležen, tistih, ki so se že odvijali, ali o čem drugem. Lahko bi napisal, da boste odgovor zvedeli po oglasih, saj sledi nekaj pozitivnih primerov. Kje jih lahko najdemo? Pogledati je potrebno samo čez Piranski zaliv, Kolpo ali Hotizo, če hočete.

 

Zakaj ravno na Hrvaško? Ker je to država, ki je bila do nedelje, 4.12.2006 aktualni svetovni teniški prvak, ki je imela številne uspešne igralce (Pilić, Franulović, Prpić, Ivanišević, Majoli...), ki ima trenutno dva igralca med prvo deseterico, ki ima kup obetavnih mladink in mladincev na ITF lestvici ter na vsakem ženskem ali moškem „futuresu”, ki se igra na svetu, skoraj vedno vsaj enega udeleženca ali udeleženko.

 

Zakaj so Hrvati uspešni? Ker imajo bolje organizirano teniško zvezo, več uspešnih klubov, bolje organizirano stroko... Nič od naštetega. Pač pa imajo veliko število bolje ali slabše organiziranih individualnih projektov. Kaj oz. kdo so produkti teh projektov: Goran Ivanišević, Iva Majoli, Mario in Sanja Ančić, Karolina Šprem in še bi lahko naštevali. Ti igralci in igralke, so predvsem na začetku, uspeli brez velike pomoči TZ, sponzorjev, velikih teniških centrov, trenažnih sistemov, pač pa zlasti zato, ker je šlo za „zaprte” družinske projekte, ki se jim ni bilo potrebno ukvarjati s teniško stroko, politiko ali še čem. Imeli so cilj, sanjali so ga in ga dosegli. Na tej poti so reševali probleme, hodili po rezilu britve, se odrekali, potovali s turnirja na turnir, trenirali, obiskovali teniške centre po svetu, iskali mnenja drugih trenerjev, izgubljali in zmagovali, jokali in se veselili... Imeli pa so še nekaj. Kaj, pa bom napisal na koncu.

 

Sedaj pa k našemu individualnemu projektu, od katerega zavisi tudi nekaj prihodnosti slovenskega tenisa. Gre za projekt oz. navezo Grega Žemlja, Blaž Trupej in TK Triglav Kranj. Letošnje poletje sta, na pobudo odgovornih v TK Triglav Kranj, začela sodelovati naš najboljši igralec in zelo uspešen trener, aktualni DC kapetan, ki se je dokazal s tem, da je povzdignil Majo Matevžič pod sam vrh svetovnega tenisa ter popeljal našo Fed Cup reprezentanco v svetovno skupino, tega odmevnega ženskega tekmovanja. Lahko bi našteli še nekaj dosežkov obeh, pa to niti ni moj namen, niti ni dovolj prostora. Zakaj je ta projekt, po mojem mnenju, tako pomemben za naš tenis. Zato, ker so vpleteni tisti, ki so kompetentni in imajo vse potrebno, da bo konec te zgodbe uspešen. Igralec ima potencial, dokaj visoko uvrstitev na ATP j.l., motiv, da pride čim višje v svetovnem tenisu. Trener ima izkušnje in znanje, profesionalen pristop ter motiv, da doseže še nedosežene cilje. Imajo klub, bolje teniški center, ki ima dobre pogoje, denar za tekmovanja in vpliv na teniško politiko pri nas. Če ne bo uspelo njim, potem bo to kaj slabo sporočilo in popotnica tudi za ostale igralce in igralke, ki poskušajo po enaki poti.

 

Ravno zato menim, brez nepotrebnega dramatiziranja in senzacionalnega pristopa, da se bodo mnogi, predvsem igralci (seveda tudi njihovi starši) ravnali ravno na osnovi rezultatov in izkušenj projekta Žemlja – Trupej – Triglav (ŽTT). In kaj projekt ŽTT potrebuje na svoji poti. Predvsem veliko podpore, s tem ne mislim na finančno, pač pa tisto, ki nič ne stane – moralno. Poleg tega še veliko pozitivnega razmišljanja in delovanja vseh vpletenih. Ter na koncu vero, da mu (jim) bo uspelo. In ravno to vero so imeli vsi Hrvati, ki so uspeli in jo bodo na Hrvaškem imeli tudi vsi, ki za njimi prihajajo. Vidijo namreč svetlobo na koncu tunela.

 

Namesto zaključka pa naj vam opišem še izredno zanimivo športno zgodbo. Gre za tek na eno miljo. Dolga leta in desetletja so v sredini 20. stoletja številni tekači na dolge proge poskušali preteči to razdaljo v času pod 4 minutami. Nikakor jim ni uspelo. Mnogi trenerji so začeli govoriti, da tako hitro človek ni sposoben teči. Ampak se je navkljub temu zgodilo. 6. maja 1954 je Roger Bannister pretekel eno miljo v času 3.59, 4. No, to pa še ni vse. Tisto leto je ta isti podvig uspel še nekaj tekačem. Ko jim je Bannister dal vero, da je to mogoče, je uspelo tudi njim. Zakaj bi bilo v tenisu drugače?

 

Naslednjič: Magični teniški trikotnik.